Zakaj Dobrodelno društvo Modra družina?
- Kategorija: Splošno
- Datum 14-01-2019
Bilo je pred leti, vendar se mi je zaradi značajnosti zasidralo globoko v spominu. O tem pripovedujem, ker je nerazdružno zvezano s poanto, ki jo želi zasledovati ta zapis. Z očetom sva z avtomobilom potovala po avtocesti od Maribora proti Ljubljani, ko mi je pripovedoval o svojem znanstvu z nekdaj uspešnim vratarjem slovenske rokometne reprezentance. Svojim otrokom ves čas dopovedujem, je nekdanji vratar slovenske rokometne reprezentance zagreto, celo strastno razlagal mojemu očetu, da je življenje tekma, v kateri si moraš prizadevati, da si ves čas na vrhu. S tem postaneš zmagovalec. Če želimo v etimološkem smislu slediti razvoju besede strast, ugotovimo, da ta korenini v trpljenju. Že to je dovolj povedno.
Toda to je šele obrobna zgodba, ki se na poanto osrednje zgodbe, ki jo opisujem, na prvi pogled navezuje bolj po naključju. Resnična nevarnost takega prepričanja leži v tem, da se tako mišljenje, ki mu sledi ravnanje, izteče v stanje, ki ga je politični filozof Thomas Hobbes v delu Levitan, izdanem leta 1651, metaforično opisal kot človek človeku volk, prevedeno pa pomeni vojno vseh proti vsem. Danes, toliko let kasneje, si znotraj postavljenih fundamentov civilizacijskih standardov enaindvajsetega stoletja ni mogoče zlahka predstavljati, da bi bila vojna vseh proti vsem izvedljiva v dobesednem smislu. Logika takega stanja je danes še zmeraj na delu, vendar je zakonitost njenega delovanja bolj perfidna, zakrita. Življenje kot tekma, ki jo tekmuješ veš čas samo zato, da bi bil ti sam zmagovalec, stoji na generiranju novih in novih zalog sebičnosti v tebi. Mogoče tako delovanje iz tebe res napravi zmagovalca, vendar te življenje slej kot prej nagradi s trenutkom, ko se zaveš, da si osamljeni zmagovalec. Osamljenost pa je za človeka, ki je najprej družbeno in družabno bitje, stanje, ki zmore zrelativizirati vse kategorije, preko katerih človek dojema samega sebe, pa tako tudi zmago. Spoznanje o tem je grenko in za človeka nikdar ne pride brez trpljenja.
Tako smo spet pri etimološkem izvoru besede strast z začetka te zgodbe. Zmago kot tako zmore namreč definirati šele poraz, kajti zmaga sama po sebi ne bi mogla obstati, če se ne bi imela kam nasloniti, v tem je dialektična logika delovanja sveta. Tekmovalnost kot kategorija, ki je naše vodilo v sobivanju z drugimi, je direktno nasprotna neki drugi kategoriji, ki se ji reče solidarnost. Zgovorno je, da se je tekmovalnost na račun solidarnosti kot temeljni koncept, po katerem posameznik dojema samega sebe v odnosu do drugega posameznika, znotraj razvoja zahodnih družb pričela uveljavljati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in je do danes doživela nesluteni razmah, ker predstavlja veter v jadra, ki poganja neko ekonomsko doktrino, ta pa ne služi človeku, temveč človek služi njej, pogosto v temeljnem in očitnem nasprotju s človeškim dostojanstvom. Taka tekmovalnost je načrtni produkt te ekonomske doktrine. Ker je ideologija prava šele takrat, ko jo živimo, ne da bi se je zavedali, vstopajo vzvodi, po katerih deluje konkretna ekonomska doktrina, v naša življenja zakamuflirani in kot taki težko prepoznavni, nazadnje pa človeka zvedejo v potrošnika in nič več. Da bi nam manipulativni vzvodi neke take logike postali bolj jasni, si jih ponazorimo z mislijo iz knjige 2999 SIT, ki jo je napisal Frederic Beigbeder, nekdaj uspešni kreator marketinških strategij, s katero je pojasnil logiko delovanja marketinga: cilj je ustvariti nesrečnega, nezadovoljnega človeka, ker srečni ljudje ne kupujejo, je napisal. Zagovorniki te ekonomske doktrine v njen bran navajajo zdaj že ponarodelo frazo o nevidni roki trga, ki so jo prevzeli iz Bogastva narodov, prvega učbenika politične ekonomije, dela, ki ga je leta 1776 napisal Škot Adam Smith. Toda če si boste vzeli čas ter obsežno in kompleksno delo prebrali, boste spoznali, da je šlo Smithu za vse prej kot to. Smith je avtor mnogih misli, ki človeka napeljujejo k humanosti. Na tem mestu povzemam samo eno: Čutiti mnogo za druge in malo zase; obrzdati lastno sebičnost in izvajati dobrohotnost do drugih, šele to oblikuje popolnost človeške narave.
Tekmovati z drugim in na račun drugega je mogoče, ali pa je to vsaj veliko lažje, če o tistem drugem nič ne vemo. Če si ga predstavljamo kot nekoga ali nekaj, s čimer nimamo kaj opraviti. Logiko tega fenomena na delu imamo policisti priliko opaziti, denimo, v primerih, ko na podlagi pisnih odredb raznih državnih organov po stanovanjskih blokih opravljamo poizvedbe za iskanimi osebami. Vrata nam odpirajo začudeni obrazi, ki iskreno brskajo po spominu, vendar v njem ne najdejo povezav s tistim, kar zanima nas, potem pa slišimo njih opravičevanja, da se držijo bolj zase. Točno to je logika, ki jo narekuje ekonomska doktrina, po kateri funkcionira sodobni svet: ko prideš domov, zapreš za seboj vrata svojega malega sveta in se delaš, kakor da vse tisto, kar se dogaja zunaj, tebe ne zadeva. V trenutku, ko si drugega predstavljamo kot nam podobnega, postanejo njegove stiske vsaj deloma naše stiske in njegove bolečine naše bolečine. S tem, ko si jih znamo predstavljati, se vzpostavi skupna zavest. In zdaj poglejmo, kako je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ( SSJK) opredeljena solidarnost: kot » pripravljenost za medsebojno pomoč, sodelovanje« in kot » zavest skupnosti, medsebojne povezanosti posameznikov zlasti v družbenem življenju«, medtem ko načelo solidarnosti »temelji na soodvisnosti posameznika od skupnosti in skupnosti od posameznika.« S tem je vse povedano.
In mi, policisti? Policisti smo pri opravljanju del in nalog, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, kot neka družbena skupina še posebno občutljivi za obstoj in pomanjkanje solidarnosti. Uspešno opravljanje tega poklica je mogoče samo in samo ob zavedanju vseh, ki v njem participirajo, da je posameznik sam malo ali nič. Narava nalog, ki jih opravljamo, njih občutljivost in potencialna nevarnost, s katero se srečujemo, zahtevata pri zagotavljanju maksimalnih standardov lastne varnosti pomoč drugega. Z vsem, kar imamo, tudi v eksistencialnem smislu, varujemo življenje ljudi in njih premoženje. Pri tem smo neposredno odvisni od drugega. Tistega, ki v varnostnem trikotniku stoji levo ali desno od nas. Narava soodvisnosti policista od policista stoji v našem poklicu pod diktatom teže in nevarnosti nalog, ki jih opravljamo, pri čemer ravno ta diktat ne dopušča nobenega dvoma: pripravljenost za medsebojno pomoč in sodelovanje mora biti prava, mišljena in občutena, če ne želimo lastne varnosti postaviti v območje naključja oziroma v kolikor želimo lastno varnost s tem, ko z opravljanjem službenih nalog povezana tveganja spravimo na najmanjši možni imenovalec neobvladljivega, pregnati iz območja, v katerem kraljuje srečno naključje. Medsebojna povezanost je lahko taka samo takrat, ko je ponotranjena. Da bi lahko bila taka, ne smem biti samo jaz, mora mi biti mar še za drugega, tistega drugega, od katerega sem odvisen, ki me dopolnjuje in ki vame vstopa od zunaj. Če mi gre samo zase, s tem tudi ogrožam samega sebe, to mora postati jasno vsakomur med nami. V trenutku, ko začutimo v sebi, da nam je mar za drugega, za tistega drugega, ki stoji desno ali levo od nas v varnostnem trikotniku, postane to občutek, ki ga je nemogoče odložiti, ko v službeni garderobi odložimo uniformo. Grški filozof Platon je nekoč rekel, da je vse znanje sveta samo spominjanje, Salomon pa je to misel nadgradil s tem, ko je dodal, da je vsa novost samo pozaba. Tisto, kar sta oba hotela povedati, prevedeno v naš kontekst, je to, da so ob vsej nepregledni množici ljudi, ki je že živela in ki živi na tem planetu, vsi občutki in doživetja že doživeti in preživeti. Tako je, posledično, tudi s stiskami. Stiske vseh mogočih oblik so že bile doživete in preživete. In ljudje so vse mogoče stiske, s katerimi nas lahko sooči življenje, premagali. Ključno za uspešno brodenje čez visoke valove stisk pa je naše občutenje, da v lesenem čolniču nismo sami. Kot član delovne skupine za psihološko pomoč in podporo v policiji se s stiskami zaposlenih redno srečujem.
Če kaj, so me lastne življenjske izkušnje, skovane iz prepleta osebnih zgodb in stisk na eni petnajstletnega dela v policijski patrulji na drugi strani, izobrazile v prepričanju, da je ena izmed zmot, ki se ji nekritično vdajamo, prepričanje o lastni samozadostnosti. Druga zmota je v prepričanju, da je realnost, ki jo živimo, za nas nespremenljiva. V njej sodelujemo, vendar je ne oblikujemo. Resnica je nasprotna. S tem, ko v neki realnosti sodelujemo, jo oblikujemo in vzdržujemo. Šele z delovanjem, ki luknja za nas nesprejemljivo realnost, vzpostavljamo možnost za nastanek neke nove, nam bolj prijazne realnosti. Ko obe zmoti dojamemo kot taki, torej kot zmoti, se prejšnjim zmotam nasprotno prepričanje steče v potrebo po pomoči drugemu. Ko pomagamo drugemu, preko medsebojne pomoči in sodelovanja obujamo solidarnost, s tem pa kot vezivno tkivo v družbi ali družbenem podsistemu postavljamo vrednote, ki vzpostavljajo drugačno, človeku bolj prijazno realnost. Nismo samo Moč in Sila iz Ajshilovega Vklenjenega Prometeja, ki sta Prometeja na koncu sveta pribili na veliko skalo, temveč slišimo v sebi še Hejfastov glas, ki Moč in Silo poziva k sočutju. In sočutje, kadar je pravo, ne sodi, ne obsoja in ne moralizira. Sočutje samo po sebi je, rodi se in obstaja, pri tem pa dejavno napotuje k pomoči. Ker so socialne in ekonomske stiske zaposlenih v policiji del realnosti, ki jo živimo, in ker je eno govoriti o solidarnosti, povsem drugo pa idejo solidarnosti prestaviti na nivo delovanja, postavljamo v želji, da bi jih pomagali reševati in lajšati, na noge Dobrodelno društvo Modra družina.
Društvo je subjekt zasebnega prava, ki bo s ciljem organizirati in izvajati dobrodelne aktivnosti za lajšanje in reševanje socialnih in ekonomskih stisk zaposlenih v policiji, upokojencev iz njenih vrst in ožjih družinskih članov obojih pisno nagovorilo vsakega zaposlenega v policiji, da se s pisnim soglasjem prostovoljno v korist društva vsak mesec odpove znesku, ki ga predstavlja 1 (en) eur, 3 (tri), 5 (pet) eur ali znesku po lastni izbiri. Kdor bo pisno soglašal z odtegljajem v izbrani vrednosti, bo lahko postal član društva, pri čemer mu bodo šle pravice in dolžnosti, določene s statutom društva, med drugim pravica biti voljen v organe društva in pravica dajati pobude za delovanje društva, ali pa bo, v primeru, ko ne bo želel biti član društva, postal njegov podpornik. Petčlanski upravni odbor društva se bo sestajal vsaj enkrat mesečno, predvidoma dopisno, da bi imelo društvo kolikor je mogoče majhne administrativne stroške, pri čemer bo, skladno s transparentnim, jasnim in domišljenim pravilnikom o dodeljevanju pomoči razporejal prejeta finančna sredstva tistim, ki se bodo znašli v socialni in ekonomski stiski, s čimer bo izpolnjen temeljni cilj in namen društva. Društvo ima sicer še nadzorni odbor in disciplinsko komisijo in bo za namen, ki ga bo izvajalo, oproščeno plačila davkov, pri banki odprt TRR društva pa bo prost manipulativnih stroškov vodenja. Vsak član ali podpornik društva bo imel dostop do spletne aplikacije, kjer bo lahko spremljal tekoče finančno poslovanje društva. Ko sem opisani projekt predstavil vrhu slovenske policije, ki so ga na sestanku predstavljali vršilka dolžnosti generalne direktorice ga. Tatjana Bobnar, namestnik generalnega direktorja g. Jože Senica, vodja službe generalnega direktorja g. Tomaž Pečjak, vodja sektorja za odnose z javnostmi policije ga. Vesna Drole in članica sektorja za odnose z javnostmi policije ga. Nina Djordjevič, sem naletel na veliko pripravljenost za sodelovanje, ki se je izkazalo v sodelovanju pri izdelavi končne podobe statuta, kakor tudi v pripravljenosti policije, da z društvom podpiše sporazum o medsebojnem sodelovanju. Tako je projekt Dobrodelnega društva Modra družina postal in je projekt vseh nas, zaposlenih v policiji, ki stoji na preprosti simboliki, po kateri en eur sam predstavlja nič ali vsaj ne veliko, večje število posamičnih kovancev pa predstavlja neko primerno sredstvo za pomoč, kakor tudi en policist sam ne predstavlja veliko, medtem ko veliko število policistov predstavlja moč, silo in sočutje. S tem bomo vsem zaposlenim v policiji, ki se bodo znašli v stiski, dali jasno vedeti, da niso sami, temveč so del nečesa, kar je večje od njih samih, to pa je za človeka in njegovo zadovoljstvo bistveno. Poleg tega deluje taka dejavnost povezovalno in krepi kolektivni duh, zaradi česar bomo imeli korist vsi deležniki, ki delujemo v policiji, sistem sam in na koncu še družba, ker je krepitev kolektivnega duha povezana z uspešnim opravljanjem naših nalog.
Napisal: Gregor Zalokar